Excerpt for Heroji Olda: novella (Slovenian Edition) by , available in its entirety at Smashwords



Sinopsis

Polkovnik angelskih posebnih enot Mihael Mannuki’ili se je prebudil smrtno poškodovan v svoji strmoglavljeni vesoljski ladji. Ženska, ki mu reši življenje ima neverjetno zdravilno sposobnost. Toda kdo je ustrelil Mihaela? In zakaj?

Ninsianna je že od zdavnaj imela poseben odnos z boginjo. Je daljna potomka šamanov in zdravilcev. Ko je pobegnila v puščavo, da se bi izognila prislini potroki s šefovim ukazovalnim sinom, je še zadnja stvar, ki jo pričakuje, da krilati človek pade z neba!

Medtem pa v nebesih, premier Lucifer, posvojenec Večnega cesarja, skuje načrt, da bi ovrgel nesmrtna želja svojega očeta.

V prvem delu te epične znanstveno fantastične predelave mita o padlih angelih je živlenje ali smrt, meč bogov.

.

Ta zagodba NI verska fikcija!


HEROJI OLDA

(Novela)

Anna Erishkigal

.

Saga o meču bogov

Epizoda 1x01

.

Slovenska Izdaja

Prevedel Luka Kopše

Copyright © 2012, 2017

Vse pravice pridržane


Posvetitev

To knjigo posvečam vsem pogmnim moškim in ženskam, ki služijo v vojski. Vam posvečam največjega in najveličastnejšega superheroja, ki je kdar koli hodil po zemlji. Nadangel Mihael. Vojak … kot vi.

.

Ti si veter pod našimi krili. Hvala!

Kazalo

Sinopsis

Posvetitev

Kazalo

Opomba glede časa…

Geneza 6:1-6

Prolog

Prvo poglavje

Drugo poglavje

Tretje poglavje

Četrto poglavje

Peto poglavje

Šesto poglavje

Sedmo poglavje

Osmo poglavje

Deveto poglavje

Deseto poglavje

Predogled: Saga o meču bogov

Opomba od Anne:

Opis: Saga o meču bogov

Predogled: Urar

Pridružite se moji bralni skupini

Trenutek vašega časa, prosim...

Šahovske figure

Seznam vrst

O avtorju

Druge Knjige

Avtorske pravice



Opomba glede časa…

Vsi dogodki v tem romanu se odvijajo kronološko ali sočasno, razen če ni izrecno navedeno drugače (npr. pred tremi urami ali trenutno). Ker se zgodba pripoveduje iz zornega kota večih oseb, bodo se včasih dogodki časovno prekrivali in zmedli bralca.

Galaktična zveza in Sata’ansko cesarstvo štejeta čas od dne, ko je Večni cesar podpisal sporazum, ki je razdelil Rimsko cesto v dva cesarstva (tj. 152 000+ let). P.c. pomeni „po cesarjih.” Decimalna pika po letu pomeni mesec, npr. 02 je februar. Vsi galaktični standardni datumi se ujemajo z datumi na Zemlji.

152,323.02 = 2. februar, 3390 pr.n.št.


Geneza 6:1-6

Ko je število ljudi naraščalo

na Zemlji

In so se jim rodile hčerke,

So sinovi Boga uvideli, da

so hčerke ljudi čudovite,

In oni so se poročili, s katero so želeli. […]

Nefilimi so bili na Zemlji te dni—

In tudi potem, ko so sinovi Boga

Odkrenili k hčerkam ljudi

In imeli otroke z njimi

Bili so heroji olda, ljudje ugleda.

.

Geneza 6:1-6


Prolog

Višje kraljestvo

Cesar Shay’tan

SHAY'TAN

Dva stara bogova sta odločala nad peneče srebrno galaksijo, ki se je vrtela v vesolju in razmišljala o naslednji potezi. Tako sta že od nekdaj, Bog in Hudič, dva starodavna nadsprotnika postavili v igro šaha.

Največji med njima je ogromni rdeči zmaj, ki je premaknil črnega kmeta pred belim trdnajvo.

Zmanjkalo ti je kmetov!” je izrekel Shay'tan.

„Obstajajo večvredne figure kot kmeti!” Njegov beli nasprotnik ga je zlahka preslišal. „Lahko jih pretentajo.”

„Ahh….” Shay’tanov gobec se je spremenil v plenilski nasmeh. „Nimaš dovolj spoštovanja do svojih kmetov, ne glede kako močne so ostale figure—” premaknil je drugega črnega kmeta, da bi presnetil trdnajvo „—nikoli jih ne boš imel dovolj. Še posebej, če jih boš kar naprej metal vstran zaradi trivialnih potez.”

Nesrečno izgubljeno trdnjavo je izpustil v naraščajoči kup osvojenih figure, ki so ležale razmetano ob njegovem prestolu, kot pokvarjene igrače. Večni cesar Hašem si je nadel ogorčen izraz na obrazu.

Uporabljam močnejše figure za močnejšo strategijo!” je rekel. „Resno Shay’tan. Ti misliš razmišljaš preveč kratkoročno, da bi razumel takšne stvari!”

Zmaga je v številkah!” Se je Shay’tan zasmeljal. „Tisti, ki ima največ šahovskih figur zmaga.”

Cesarjeve grmičasti obrvi sta se približali druga drugi, medtem ko se je skoncentriral. Temeljito je pogledal črno trdnajvo, ki je krožila okoli planeta, ki se nahaja globoko v neraziskanih področjih.

Kaj nameravaš, ti stari hudič?”

Shay’tan je prekril svoj najbolj nedolžen nasmešek, njegov dolg rdeči rep se je trzal kot mačka, ki opazuje miš. Hašem je prijel belega skakača in premislil svojo naslednjo potezo. Shay’tanov nasmeh je izginil, ko je videl, katero figure je njegov nadsprotnik nameraval uporabiti. Njegova usnjata krila si se spustila navzven, ko je Hašem premaknil belega skakača k svoji največji nagradi.

Beli skakač pojdi v Sektor Zulu tri—”

O ne, ne boš!”

Shay’tan je zgrabil črno trdnjavo in jo vrgel dol na galaksijo, zaradi česar je odneslo belega skakača iz neba.

V sobi je vladala napetost.

Strop je izginil v snop zaslepljujoče bele svetlobe.

Shay’tan!” je zakričala ženska. „Moral bi počakati, da prides na vrsto!”

Nejasna zlata oblika je postajala vidna v nebesih, zgledalo je kot, da so oni bili šahovske figure na veliko večji šahovnici. V nenadnem preobratu je Ona-Ki-Je odvzela njuno predznanje in ju vrnila v galakasijo, da bi videla, kako se njuna manipulacija odreže v galaktičnih cesarstvih, v katerih sta vladala.


Prvo poglavje

In tudi potem, ko so sinovi Boga

Odkrenili k hčerkam ljudi

In imeli otroke z njimi

Bili so heroji olda, ljudje ugleda.

.

Geneza 6:4-6

.

Februar – 3,390 pr.n.št.

.

Bolečina.

Kovina je prebodla njegovo meso v gurilnem, žgočem, kričalnem kupu isker. Kričal je v svoji agoniji, saj je jeklena palica prebodla njegov prsni koš in ga pripela na krov ladje kot metulja. V njegovih pljučih se je nabirala kri, goreče in neznosno. Njegov sladek, bakren smrad je napolnil zrak; vonj njegove lastne bližajoče se smrti.

Poskusil si je zapomniti svoje ime, vendar ni bilo nobenih spominov več, samo še občutek padca.

Torej je to? Konec...

Samo ena solza je ušla, ko je ladja udarila v ozračje in začela goreti; kot žganje soli, ki je prečkalo ostro rano, četudi je čutil bolečino tudi zaradi vročine in bolečine drugih poškodb. Samota… Vedno je vedel, da bo umrl sam.

Ladja je zavreščala opozorilo.

Zaprl je oči in po tiho molil, da bi tiho prešel v praznino, da bi začutil kako življenje preide iz telesa, da ne bi več čutil bolečine. Toda tudi pri umiranju mu je del, ki se je spominjal kdo je, zašepetal:

Bojuj!

Preživi!

Živi še en dan.

Stisnil je svojo pest okoli majhne, temne figurice, ki jo je vedno držal ob srcu. Končal bo misijo. Udaril bi tiste, ki so to storili; čeprav se ni spomnil, za kogar se je boril in sploh zakaj.

Že dolgo zatem, ko bi moral zapustiti ta svet, se ke še naprej boril za vsak vdih.


Drugo poglavje

Februar – 3,390 pr.n.št.

Zemlja: 12 ur prej

NINSIANNA

Puščava, ki se je nahajala med dvema velikima rekama je bila negostoljubna dežela tudi med deževno dobo. Površje je bilo večinoma nepokrito. Samo ruševine in občasen kup grmov, skeletni ostanki že dolgo mrtvih potokov in oddaljena gora, za katero so mislili nadsprotniki, da je bila sveti in občudovani kraj njihovega boga.

Ninsianna, katere ime je pomenilo Tista, ki služi boginji, je počepnila za kupom kamenja, njeno srce je razbijalo, ker so se trije kiltovsko oblečeni bojevniki premikali nevarno blizu njenemu skrivališču in nabirali posušene veje grmov za ogenj.

Zakaj je ona hotela oditi v to smer?” je vprašal Tirdard.

Želela je pobegniti od njega,” je rekel Dabeh.

Pazi, da mu tega ne rečeš,” je rekel Firouz. „On se namreč vidi kot njen ljubimec.”

Jaz upam!” je rekel Tirdard. „Na poletni solsticij bi se naj poročila.”

Ne, če je ne moremo ujeti,” je dodal Firouz.

Če vprašate mene,” je Dabeh prekinil, „je pobegnila z drugim moškim.”

Ninsianna je z rokami prekrila usta, da ne bi zakričala: „Ali ne morete razumeti, da se enostavno ne želim poročiti z njim?” Že večkrat je izjavila protestiranje, ampak se niche ni brigal za želja žensk.

»Samo pomislil na kako fine sine boš imela?« Ji je oče posmehnil ob njenem vzstrajanju. »Ona-Ki-Je je naklonjena svojemu možu. On je sin voditelja. Pomisli kakpen prestiž bo nam prinesel, če združimo naši družini skupaj?«

No, ona ni želela biti razmnoževalna koza!

Ne za vas.

Niti za Ona-Ki-Je!

Pogovor se je prekinil, ko se je Jamin vrnil nazaj v taborišče s mrtvo gazelo, ki jo je nosil preko svojih mišičastih ramen. Bil je čudoviti moški s temno poltjo, lepim ravnim nosom in najtemnješimi očmi, ki jih je kdar koli videla. Vsaka ženska v vasi je omedlevala nad njeogovo spolno močjo.

Vsaka ženska razen nje

Ona je bila edin plen, ki je nikoli ni mogel spraviti na svojo posteljo.

Njegov najboljši prijatelj, Siamek, visok in sposoben moški je odložil svoje iz obsidiana narejeno kopje in Jaminovo ogrinjalo.

Ste našli kakšne sledi?” je vprašal Firouz.

Samo odtise—” Jamin je pokazal proti severovzhodu „—nekaj tisoč komolcev v to smer.”

Zakaj se želi odpraviti naravnost proti našim sovražnikom?” je vprašal Firouz. „Ali se ne zaveda, da jo bodo Halifijci vzeli kot spolno suženko?”

Ker je ženska,” se je nasmejal Jamin. „Samo bogovi vedo, kaj se dogaja v njeni lepi glavi.”

Ninsianna je pobrala kamen in se upirala želji, da bi ga vrgla na arogantnega sina vodje . Če ne bi imela svojih „mentalnih spospobnosti,” bi bil zdaj že mrtev!

To dobiš, če loviš shamanovo hčerko,” je dodal Firouz.

Vsi smo te upozorili, ” je rekel Siamek. „Ninsianna je prekleta.”

Dabeh se je smejal.

O, Jamin! Hočem te!” je rekel majhen mož z visokim falzetnim glasom. Obrnil je glavo in se pretvarjal, da govori različicam samega sebe. „Ne, nočem!” Obrnil je glavo. „Ja, hočem!” Spet je obrnil glavo. „Ne, nočem!”

Tirdard je z rokami pokril svoja usta, da se ne bi smejal.

Ves ta čas—” se je pridružil Firouz, ki je boke potisnil v žensko pozo, „—sem vrtela očetovo čarovnijo.”

Šakazam!” je rekel Dabeh z migajočimi prsti. „Jamin pade pod njenim urokom.”

Padem?” je Jamin prhnil. „Bolj težko. Moj oče ima rajši dvoboj.” Stmel je v kamen, za katerim se je Ninsianna skrivala. „Tipična ženska. Preneumna, da bi razumela svoj um.”

Klečal je poleg mrtve gazelle, vzel svojo vodo in polil nekaj kapljic vode na glavo.

Hvala, brat,” je zamrmral, „za dar tvojega življenja.”

Veter se je obrnil in odgovoril z glasom, ki ga je lahko slišala le Ninsianna.

Nič zakaj, privilegiran sin…”

V trebuh gazelle je z rezilom iz vulkanskega stekla narezal odprtino in strokovno ločil notranje organe od preostale notranjosti, ki jo bodo pustili hijenam, da jih pojedo.

Siamek se je počepnil poleg njega in pokazal na brazgotino na Jaminovem trebuhu.

Ti si izgledal kot ta gazela, ko sem te nosil nazaj, s visečimi črevesji, iz lova na ture—” govoril je s tako nizkim glasom, da ga drugi niso mogli slišati. „Če te ne bi sešila nazaj skupaj, bi bil mrtev. Morda si zamenjal njeno dejanje za ljubezen?”

Za kamnom je Ninsianna držala njen dih.

Prosim? Da ga poslušaš?

Jamin je zapičil svoje rezilo v mrtvo gazelo.

Zato jo moramo najti in pripeljati nazaj!” je rekel. „Assur rabi svojega zdravnika vajenca.”

Odsekal je kos noge in podal meso Simeku. Njegove črne oči so strmele v podpoveljnika. Siamek je prikimal. Nikoli ni nadsprotoval Jaminu pred drugimi, vendar sta bila dovolj dolgo prijatelja, da se je pogosto pogovoril v zasbnosti. Siamek je stopil preko in nastavil meso na ogenj.

Jamin je stal in gledal oddaljeno goro, njegov izraz je zgledal ranljiv, ko je sonce zahajalo.

Kje si?” je zamrmral.

Postavil je svojo v usnje ovito nogo na kamen, za katerim se je Ninsianna skrivala, preučeval obzorje in si zategnil svoje ogrinjalo s razkošno izrezljanim kostnim zatičem.

Ninsianna je čepnila še nižje kot plen, ki se skriva med kamni. Veter je spremenil smer. Dim je začelo zanašati v njeno smer in s seboj prinašalo slasten vonj praženega mesa, začinjenega z divjim česnom in malo puščavske kumine. Oglasil se je njen želodec in jo spomnil, da v zadnjih treh dneh ni jedela ničesar razen bastirme, posušenega soljenega mesa.

Kje bo živela? Ženska brez vasi?

Nobeno drugo pleme je ne bi sprejelo.

Veter je zašepetal:

Bo zares tako hudo? Da bi bila žena prihodnje vodje?

Zadržala se je hmkniti, čeprav z neodločnostjo. Vedno se mu je upirala, zapeljevanju in darilom; ker jo je vedno iskal, kot lev zasleduje svoj plen. Toda, ko se je poškodoval, se je odprla popolnoma nova občutljiva stran Jamina. Vsak dan, ko mu je šla menjavati povoje, ji je pripovedoval zgodbe o vsseh krajih, ljudjeh in čudovitih stvareh, ki jih je videl.

Obljubil je, če postane njegova žena, da bo lahko potovala z njim.

Na koncu mu je rekla „da.”

Ampak, ko se je ozdravil, se je spremenil v starega — sebe!

Bil je grozno razburjen, ko je prekinila njuno zaroko. Morda, če ni mu razložila, da je bila prestrašena? Morda, bi se nekaj naučil?

Vse kar je morala narediti je vstati in reči: „Tukaj sem.”

Hej, Jamin?” je poklical Firouz. „Kaj boš naredil z njo, ko jo bomo dobili?”

Dal si jo bom čez koleno in jo pošteno našeškal,” je rekel Jamin, „kar bi njen oče že zdavnaj moral narediti.”

Bojevniki so se smejali.

Ninsiannini dvomi so zmrznili v njenih prsih. Tipični moški! Rečejo eno stvar, da privabijo žensko in drugo stvar, da bi zabavali svoje prijatelje. Enkrat jo je že privabil. Njeno odločanje pa ne bo odvzeto drugič!

Počakala je, da so se vsi vsedli in začeli jesti in je potem, zelo previdno, začela lezti nazaj. Drobni kamenček je zaščipnil in udaril še enega.

Hrešč!

Ninsianna je zamrznila.

Vseh pet bojevnikov je pogledalo v njeno smer. Njeno srce je udarjalo. Pritrdila je svoje telo na tla.

Prosim, da me ne vidite!

Če se bi vstali, bi jo takoj opazili.

Zašepetala je molitev, ki jo je njen oče uporabljal, vedno ko so morali prižgati ogenj s mokrim lesom, ki je prikazoval solstični ogenj, ki so ga imeli dvakrat na leto. Plamen se je močno povečal in oddal cel oblak dima, kar je povzročilo, da je meso cvrčalo in na koncu zagorelo. Bojevniki so pohiteli omejiti ogenj, preden bi ta spremenil njihovo meso v oglje.

Havla, Mati!

Počakala je, da so se vsi vsedli in nato odplazila vse dokler ni prispela do vadija, puščavske dolinice, skozi katero je voda tekla le po hudournem dežju. Na dnu je ležala temna, vlažna lukna, kjer sta Dabeh in Firouz kopala za vodo. V puščavi voda izhlapeva hitro. Ne le, da se je luknja že posušila, ampak tla so dobila bolan slaboten vonj.

Ta čut je podedovala od svojega očeta in jo je varoval pred zli duhovi. Vsakdo, ki je pil to vodo, dobi bolečino v trebuhu in eksplozivno drisko.

Ninsianna je zahihitala. Morda bo to zatrnilo Jamina in njegove bojevnike?

Pohitela je proti zahodu, stran od ozemlja Ubaidov, stran od Assurja, stran od staršev, ki so ji govorili o obveznosti in dolžnosti. Tu v puščavi lahko samoten popotnik preči neopaženo, toda skupina bojevnikov bi vzbudila pozornost svojih sovražnikov. Niti Jamin si ni upal tvegati vojne s skrajnim plemenom Halifijcev.

Sonce je zahajalo za goro, ki so jo Ubaidi imenovali „Hijenin čekan.” Halifijci so obravnavali goro kot sveto. Če bi Jamina opazili tam, bi ga gotovo spravili v bitko.

Vadi je postajal temen, ko je celotno ozemlje prekrila noč, vendar ji je čut razuma, ki ga je podedovala od očeta, osvetlil pot. Vsaka živa stvar je oddajala duhovno svetlobo, od najmanjše lučke trave do škorpijonov, ki so se svetlikali med kamni. Njen oče je trdil, da ženske ne bi morale videti kaj takšnega, vendar je lahko čutila in videla veliko več kot si je mislil.

Spotaknila se je ob kamnu. S krikom se znašla na tleh. Ko se je pobrala nazaj in spravila oker rumen prah z obleke, je za kratek čas hiperventilirala. Morala je najti zatočišče. Tako daleč v puščavi je bilo samo še malo duhovne svetlobe.

Oh! Kako je sovražila temoto!

Naredila je majhen požirek iz njenega kozjega mehurja obdanega z kožo, ki je zdaj zmanjšan in mehek. Če ne bo našla vode kmalu, ne bo imela druge izbire, kot pa da se vrne k reki.

Zaprla je oči in dvignila dlani proti nebu.

Veličastna Mati? Žejna sem…

Levo od nje je prst žarela z slabotnim namigom življenja. Podtalnica? Če ne bi padla, bi jo verjetno spregledala.

Sledila je stranski smeri naravnost proti sveti gori. Vonj vlaga se je prenašal v vetru. Ninsianna se je ustavila in vonjala.

Voda?

Hitela je proti skali, ki je bila tako velika, da je vadi potekal okoli nje. Curljala je iz razpoke, drobni slapič življenske vode.

Hvala Mati!” Zajela je pest vode in ji ponudila prvi požirek, takoj zatem pa je zajela in pila vodo iz majhnega tolmunčka pod slapičom. Voda je bila hladna in sladka, brez slabotnega smradu, ki nakazuje sli duhove.

Iz usnjene torbe je potegnila odejo iz volne. Tu v puščavi je čovek lahko umrl od vročine podnevi in nato ponoči zmrznil do smrti, toda prižgati ogenj je bil najlažji način za pridobitev pozornosti. Naslonila se je proti skali in razmišljala o svoji zadregi.

Poročiti! Z moškim, ki ga ni ljubila!

Noč je postajala hladna. Ninsianna se je začela tresti. Krdela hijen se je približevala s značilnim zaskrbljujočim, smeječim laježem. Izkopali si je svoje rezilo iz obsidian in spravila ob telo. Kača je prilezla iz svoje luknje in zasikala. V puščavi se je neka žival oglasila z vriskom smrti.

Mati?” njen glas je žvrgolel. „Vem, da ste naklonjeni Jaminu, vendar se lahko grozno razburi. Ali se ne more zaljubiti v koga drugega?”

Kako prepričati boginjo, da zavrne svojega najljubšega sina? Pogledala je v nebo.

» Šazam! Ninsianna je izvedla očetovo čarovnijo… «

No, ni. Ni res. Morda samo malo… Bila je ujeta v skrbljenju zanj in on je bil neznosna izvrtina.

Kaj če?

Mogoče bi lahko opravila ljubeznski ritual za njega?”

Ninsianna je zahihitala, ko je po svoji torbici prešla vse svete relikvije, ki jih je ukradla očetu. Vreča kosti za božansko prihodnost. Posušena parotija, ki simbolizira duha. Kos modre galice, ki simbolizira Zemljo. Njena roka se je tresla, ko je prijela zadnji predmet.; majhno glinasto bučko, ki je vsebovala tinkturo volčje češnje in plode maka. Trdil je, če bi ženska popila napoj, bi se izgubila v sanjanju. Toda brez njega, ne bi niti ata slišal sporočila bogov.

Zakaj bi moški narekovali usodo žensk, ko pa je boginja ustvarila vse kar je?”

Z bučke je vzdela pokrovček in pozorno povonjala. Tako ali drugače ne bi morala situacija biti slabša. Stisnila je nos in popila celotno bučko.

Fej! Okus ima kot kozji urin!

Prislonila je roko čez usta, da ji je snov končno šla po grlu dol.

V ušesih je nastajal zvok rjoveče vode. Splezala je do svetega slapiča in popula dosti vode, da bi spravila okus iz ust, vendar je rjovenje postajalo glasnejše kot njena okolica. Zvila se je v položaj ježa, ker ji je stisnilo želodec. Zakaj, oj zakaj, je izvedla prepovedano čarovnijo?

Končno je hrup začel pojemati. Ne. Ni tišine. Misli so tekle okoli nje kotnežna reka informacij. Držala je njene dlani proti nebu ter začela moliti:

.

O Veličastna Mati!

Ti imaš moč, da spremeniš usodo.

Pod tvojo naklonjenost,

Lahko slab dogodek postane dober.

Na tvoji desni je Pravica,

Na tvoji levi je Dobrota.

Svojo prošnjo namenjam vam.

.

Med molitvijo se je duhovna svetloba, ki teče skozi vsako življenje, začela stopnjevati. Skakači so spregovorili. Škorpioni so stleskali sporočilo. Celo puščavski hrošči so imeli nekaj pomembnega za povedati. Pobrala je svoje rezilo iz obsidian in zarezala svoje vulkansko steklo v svojo dlan. Izstisnila je tri kaplce krvi na majhno glineno bučko, ki jo je potem dvignila proti nebu.

O veličastna Mati!” je zaklicala. „Najdi Jaminu partnerko, ki bo dovolj neomajna, da ga bo vrnila nazaj na svoje mesto? In prinesi meni nekoga, ki je dovolj močan, da me obrani pred njim!”

Krdel šakalov je zalajal v puščavi, toda tokrat niso imeli nevarnega prizvoka. Počutila se je, kot da je postala eno z krdelom.

V njene okončine je lezla paralizna otrplost. Ki-ki-ki oglašanje od žuželk je delalo grozljivo tolkalo šamanskega ščurka. Trava in grmičevje sta sijala svetlo, obdana z fosforescentno zeleno. Tanki snopki duhovne svetlobe so se ovijali okoli vsega, kar je videla in s tem razkrilo, da je vse povezano. Tudi kamnine so sijale s soporificirano, zaspano svetlobo, vendar zelo živo.

V nebesih so se svezde vrtele v počasnem elegantnem plesu. Ko so peli pesem brez besed, so se njihove solze vplile po njenih licih.

Sestra! Pridruži se nam…

Iztegnila je roke, da bi se jih dotaknila.

Tako čudovite,” je zašepetala. „Kdaj se jim lahko pridružim?”

Čas in prostor sta postala nepomembna, slike so plavale po široki reki; belo oblečen moški, ki sedi na prestolu. Za njim se je dvigalo čudovito drevo izza bujnega zelenega vrta, ki je obdan z mestom s tremi zlatimi sonci. V in izven mesta so čudna bitja prečkale med zvezdami v nenavadnih, zaprtih nebesnih kanujih.Pesem se je spremenila.

Grozovita temota se je plazila proti sredini.

Mati! Pomagaj nam!” so zakričale zvezde.

Nato je veter pobral zvokove.

Ninsianna… Ona-Ki-Je je zašepetala Potrebujem tvojo pomoč.

Boginja je obrnila svoje oči k srebrnemu nebesnemu kanuju. Moški, ki je bil drugačen od vseh drugih, se je boril z grozljivim rakom, lepim a smrtonosnim. Strela je prebila nebesni kanu. Padel je skozi nebesa proti okroglim modrim kamenčkom, za katerega je vedela, da je to dom.

Ali mu boš pomagala?” je Ona-Ki-Je vprašala.

Navdušenje je razburkano telko čez Ninsiannino telo.

Ali bo lahko videla nebesa?

Da, Veličastna Mati,” je vneto obljubila. „Pomagala mu bom.”

Veter je postajal vse bolj bridki, dvignil njene lase in spustil svojo hladno sapo na njeno telo. Na vszhodnem nebu je zvezdni utrinek osvetlil puščavo, ko je burno zapustil nebesa. Postajal je večji in večji, dokler ni prevladoval obzorja.

Mati?”

Zvezda se je spuščala proti njej, strašna, goreča, prekleta stvar.

Postajal je večji in večji.

Zrak je oddajal visoki javk.

„Ak!”

Zemlja se je zatresla, ko je ognjena žoga prešla neposredno nad glavo Ninsianne. Vrgla se je na tla.

BUM!!!

Zvezdni utrinek je strmoglavil na Zemljo. Velikanski steber plamena je izstrelilo naravnost v zrak in se širil v obliki gobe nazvzven. Na njo so prileteli delci in kamni. Kamni z velikostijo pesti so padali dol kot toča, ki jo je poslal jezni bog. Njeno srce je udarjalo tako hitro, da jo je skrbelo, da bi ji srce skočilo iz prsnega koša.

Ninsianna je pokrila svojo glavo in zakričala.

Postopoma so se kamni spremenili v prah. Ninsianna se je vstala in ozrla k svetelmu rdečemu sijaju. Je bila v nebesih ali v čudni, peklesnski dimenziji?

Pojdi,” je Ona-Ki-Je zašepetala, „in naredi to, kar sva se zmenili.”

Ninsianna je pobrala svojo torbico in se odpravila proti skrivnostnemu, žarečemu predmetu. Dosegla je kraj, kjer je zemlja od plazu blokirala vadi. Takoj zatem je bila oaza, ki jo je tovril blokiran potok. Dve ognjeni poti sta se raztegovali čez dolino v obliki sklede in vodiili proti žareči obliki postavljeni v podnožju svete gore.

Prvi svetlobni žarek je posijal nad obzorjem.

Tu,” je Ona-Ki-Je zašepetala. „Tu boš naučila našega prvaka, kako postati smrtnik.”


Tretje poglavje

Februar 3,390 pr.n.št.

.

V dimu so se iskrile iskre, ki so dajale vsemu nezemeljansko in peklensko podobo. Palica je prebodla njegova prsa in mu grozila, da se utopi v svoji lastni krvi. Hlastal je za zrakom kot riba, lovil je sapo z malimi in bolečimi vdihi. Poskušal je dobiti dovolj kisika za svoje možganem da bi očistil meglo. Ni se mogel spomniti svojega imena, toda če se ne bo kmalu rešel iz te razbitine bo kmalu postal mrtvak.

Krepuskularni sončni žarki zlate svetlobe so sijali skozi razpoke v stropu in osvetlile čudovito temnolaso dušo. Svetloba se je odbijala od nje, ko je počepnila poleg njega in imela obliko legende.

Izvirna rasa?

Občutek strahospoštovanja se je prepletel v njegovih mislih in je že izginil predem je lahko premislil kaj „izvirna rasa” pomeni.

O-kim-oldugunu yardim etmek icin beni buraya gonderdi ise,” je rekel duh. Ben sana zarar demek.”

Roka, ki se je dotaknila njegovih lic s simpatičnim pogledom zlatih oči je bil razumljena. Takšne rane ni možno preživeti. Duh mu je prišel pomagati preiti v sanje.

Prevladujoči občutek olajšave je preplavil njegovo telo.

Nisem sam.

Kljub svoji bolečini se je nasmehil, ko je dal svojo usodo v roke duha.


Četrto poglavje

Februar - 3,390 BC

Zemlja: Kraj nesreče

NINSIANNA

To kar je sprva izgledalo kot goreči kamen se je spreminjalo v ognjeno puščica konico, bližje kot šla proti padli zvezdi. Tudi na pol zakopanega je prepoznala nebesni kanu, ki ga je videla v svoji viziji. Žarel je svetlo rdeče kot kup premoga, plovilo samo pa ni gorelo, razen dima, ki se je dvigal iz enega izmed dveh dimnikov. Tudi če ni mogla najti zaznavnih vrat je vleika razpoka razdelila plovilo od tal do stropa, kjer je prešla v zemljo plazu.

Pohiti! je Ona-Ki-Je zašepetala.

Ninsianna se je stisnila skozi razpoko v prostor napolnjen z dimom. Edina svetloba je prihajala od stotin isker, ki so nastajale pod žarečimi pajkovimi mrežami na stropu. Vshajajoče sonce je zažarelo skozi razpoko in osvetlilo krvavega moškega, ki je čežal pokopan pod kupom ruševin. Skozi prsi je imel nabodeno kopje.

Ne!”

Ostri robovi so urezali njene roke in kolena, ko se pomikala proti umirjajočemu moškemu. Bakreni smrad je napolnil njen nos, vonj bližajoče se smrti.

Moški je iztegnil roke k njej. Kri se je izlila iz ust in nosu.

An rás fhoinse? je rekel.

Dala je roko na bledo lice moškega in molila, da ni videl njenega strahu. Njuni oči sta se ujeli v mračni svetlobi, prestrašeno umirjajoče bitje in tujec. Njegov izraz se je spremenil v hvaležnega.

Neo-aonar?

Njegove oči so zaplahnile in se zaprle. Ninsianna je dala svoje prste na njegovo grlo. Prosim ne umri! Ihtenje je izmučilo njene pljuče, ko je šibek srčni utrip zafrofatal pod njenimi prsti

Tu—” šepet intuicije jo je opozoril na kopje, ki ga je pripel na tla „—prvo se ukvarjaj z najbolj smrtonosnim predmetom.

Nosil je posebno oblačilo, zategnjeno na prsih, niti ogrinjalo ne halja. Uporabila je svoj obsidianov nož, da bi odrezala tkanino od koplja. Ko je bila tkanina odstranjena, bo izkrvavel v nekaj srčnih utripih, zato je morala ravnati hitro.

V torbici je pobrskala in izvlekl koščeno iglico in snop las, ki so ga pridobili iz repa divjega konja. Pomagala je mami ravnati z številnimi groznimi ranami, vključno z Jaminovimi, ampak še ni nikoli zdravila tako hudo poškodvanega, brez pomoči svoje matere.

Izprala je svoje roke z vodo iz kozje kože, nato pa je dala noge na obe strani njegovega trupa. Pela je pesem, ki jo je mama prepevala, kadarkoli je rabila moč, ponavadi ko se je poškodovala celotna skupina bojevnikov z bitke.

.

Ona nabere božansko moč,

Ona napove svete obrede,

Ona dela zapleteno nalogo,

Ko skrbi za poškodovane.

.

Predstavljala si je belo svetlobo, ki teče od vrha glave vse dol do prstov in nog na tleh. Ženskam je bilo prepovedano uporabljati čarovnijo, razen za zdravstvo, vendar je vohunila za očetom vedno ko so se šamani zbrali in pogovarjali. Teklo je okoli nje, razburljiv srh, kot voda, ki teče čez stikalo, dokler več ne deluje.

Z obemi rokami je prijela gredo in jo potegnila.

Hija!”

Moški je stoknil, a kopje ni spustilo.

Potegnila je močneje, molila in skandirala, dokler energija ni postala tako močna, da ji je začelo telo zvijati. Tako močno je potegnila, da je trup dvignilo s tal. Kopje je naredilo strašen sesalni zvok, ko je zdrsnilo iz njegovega prsnega koša.

Ninsianna se je spustila na kolena, še vedno skandirajoč:

.

Ona prevzame zavoje in jih obriše;

Ona čisti zavoje s vtiranjem,

Ona pobriše kri in gnoj,

In da toplo roko na grozno rano.

.

Ta reka informacij, ki jih je videla v viziji, je sedaj tekla okoli nje, bolj jasna in močnejša id začasnih urokov, ki jih je uporabljala za očetovimi očmi neodobravanja.

Moški je vse težje dihal. Le levo od srca mu je tkivo tonilo v njegovo rebro, kjer je ročaj kopja razbil več reber. V luknjo je pritisnila dva prsta, dokler ni udarila v votlino.

Njeno srce je potonilo.

Ročica je prebodla pljuča.

S prstmi v njegovih prsih je merila obseg škode. Nekaj je pulsiralo proti njenim prstom. Ninsianna je otrpnila, od zgroženja, ker je srce moškega pljuskalo skozi občutljivo pljučno tkivo.

O Veličastna Mati!” je rekla, zgroženo „—niti mama se ni dotaknila še vedno bobnečega srca.”

So takšni občutki značilni, če si boginja?

Vzela je kostno iglico, ki jo je navijala pred nekaj trenutki. To ni bilo prvič, ko je šivala odprta pljuča, četudi je v obeh primerih pacient umrl. Šivala je v in izven mehkega tkiva, ki ji je dajal infromacije za šivanje. Zaprla je meso kot kozjo pavogolico, odrezala je konec niti in se spravila na šivanje zunanjega sloja mišic in kože.

Med šivanjem še ni prenehala peti:

.

Ona nabere božansko moč ,

Ona vzame njegovo življenje v svoje roke,

Ona jih dane na posebno oblačilo,

Medtem ko govori naklonjene besede.

.

Ona preizkusi kirurško lanceto;

Ko poostri skalpelm

Ona dela s perfektnimi božanskimi močmi medicine,

Ona jih da na moje roke.

.

Tujec je ponovno odprl oči.

Gledal je njen šiv. Njegov izraz je bil čudno miren, glede na dejstvo, da so njeni prsti bili globoko pokopani v prsih.

An bhfuil tú spiorad, teacht a chur mé go harm an réimse an aisling? je rekel.

Ne bodi prestrašen. Ona-Ki-Je me je poslala, da ti pomagam.”

Ker je imela obe roki krvavi, je poljubila njegovo lice, v upanju, da bo razumel gesto udobja. Zavezala je konec niti. Govoril je v jeziku, za katerega misli, da ga lahko prepozna.

Ní raibh mé riamh eagla bás, ach go bás ina n-aonar, je rekel. Tá áthas orm tú ag teacht a thabhairt dom ar an aistear.

Mrazenje je prešlo njeno telo. Toda vsaka beseda, ki jo je izgovoril, je prišla z groznim piskajočim zvokom.

Mislim, da je ročaj prešel vse na drugo stran.” Pokazala je na njen hrbet. „Morala te bom obrniti. V redu?”

Z rokami je pokazala obračajočo kretnjo, da bi jo razumel.

Moški je prikimal, „Is ea.

Poskušala ga je potisniti na bok, vendar jo je ovirala padla omara, ki je ležala na njegovi nogi. Poskusila je dvigniti razbitino, ampak so njene noge drsele na spolzkem krvavem podnju. Če bi lahko izvlekla njegove noge ven, bi lahko videla, če se je kaj pripetilo njegovemu hrbtu.? Plazila se je poleg njega. Njena roka je padla v kup krvavih peres.

Kaj je to?” Je gledala na perje. „Kakšna vrsta ogrinjala?”

Ogrinjalo” se je razmahnilo navzgor in razmetalo razbitine.

Ak!”

Ninsianna se je vrgla nazaj.

V temnem nebesnem kanuju se je dvignila temna oblika. Nejasno klinasto oblikovanih, na stotine sulicam podobnim konic, ki so molele iz roba, ko da bi mahale. Poravnale si se na tleh, tresajoč. Strmela je neverjetno v gromozanska rjava peresa, ki so segale vse do njene noge.l

Ti imaš krila?”

Dotaknila se je krvavih peres in izsledila njihov izvod pod njegovim hrbtom. Pogledala je proti stropu.

Poslala si me, da rešim živečega boga?”

Obrvi moškega sta se združili v zmedi, kot da bi hotel vedeti, zakaj mu želi škodovati. Gledala je na preščico temnih peres, ki jih je ravnokar iztrgala iz živega mesa.

Oh! Oprosti!”

Dotaknila se je negovih lic, da bi mu povedala, da ni hotela povzročati bolečin. Njegova koža je bila mrzla, bleda kot smrt. Z njenim okrepljenim vidom je lahko videla kako njegova duhovna svetloba ledbi na pol poti med svetom živih in mrtvih. Z vsakim vdihom je negova duhovna svetloba postajala temnejša.

Dotaknila se je kraja, kjer so noge izginile pod težko razbitino.

Pretežki si, da te bi lahko sama obrnila—” premaknila je svoje roke, da bi komunicirala z njim, kako ukrepati „—Potregnila bom—” z ročno kretnjo je nakazala poteg „—ampak boš moral sam potegniti svoje nog even. V redu?”

Tujec je prikimal. „Is ea.

Klečala je za njegovo glavo in postavila roke pod njegovim pazduhom.

Potegni!”

Ninsianna je potegnila z vsakim gramom svoje moči. Moški je premaknil svoje noge dovolj daleč, da jihh je osvobodil in videl, preden je izgubil zavest. Zavaljala ga je na trebuh. Iz hrbta sta izstopala par ogromnih, mišičastih rjavih krill, ko sta bili ujeti pod ostanki. Krilo, ki je plapolalo navzgor je zgledalo nepoškodovano, drugo krilo pa se je upognilo nazaj pod zloveščim kotom.

Ko si mi poslala vizijo moškega s krili,” je govorila boginji, „si nisem mislila, da si govorila dobesedno!”

Zašila je izhodno rano, kjer je ročica prigledala na drugo stran in se potem spravila na naslednjo najbolj kritično poškodbo, njegovo krilo…

Nekoč, ko je bila mala, je Mama rešila kanjo. Ujede so bile svete za Ubaide, nekakšno dobro znamenje. Ata je trdil, da so ujede oči Ona-Ki-Je. Čutila je kosti skrite pod perji. Takoj pod kolenskim sklepom je bila vitka kost, ki je počila in prebodla skozi kožo.

Dobro, da nisi buden,” je rekla, „ker če ne, mi ne bi dovolil, da ti to naredim.”

Spustila je občutljivo kost nazaj pod kožo in se trznila, ko jo je postavila nazaj na svoje mesto. Poleg nje je ležalo kopje, ki ga je iztrgala iz njegovega prsnega koša, katero bi lahko prestavljalo dokaj dobro opornico. Zaj je samo še rabila nekaj vrvi. Kje bi v tem templju človek hranil vrvi?

Na desetine barvnih pajkovih mrež, ki so visele s stropa kot korenine v jami, so so se brez dvoma izrinile, ko se je nebesni kanu zabil v steno doline. Iztrgala je številne barvne žičke. Čeprav so tanjše od vrvi, se je nenavadna kovinska nitka lahko upognila in obdržala svojo obliko. Zvila jih je okoli kopja in njegovega zlomljenega krila.

Kaj pa zdaj? Mati! Ta moški je krvav in zlomljen!

Njegovo levo zapestje se je upognilo pod nenavadnim kotom. Ta poškodba ji je vsaj bila znana. Napela je svoje noge proti njemu, da bi dobila potisk in treščnila njegov komolec med njenimi nogami ter sunkovito potegnila, dokler mu ni zapestje poknilo.

Mama bi boljše opravila kaj takšnega—” čebljala je, da bi preprečila uhajanje duhovne svetlobe „—vendar je moja vas oddaljena za dvo dnevno hojo. Če te pustim tu samega, te bo smrtni-spanec pobral.”

Končno je storila vse kar bi lahko. Ali bi živel, ali pa se odločil, da bo prestopol v sanjarjenje. Vse, kar je lahko storila je to, da ga vspodbudi ostati.

Meso moškega je bilo bledo in lahkotno; njegovo srce je utripalo neenakomerno in pre šibko. Da bi se izognila smrtnemu-spancu, je morala poskrbeti, da ostane topel. Zgrabila je odejo, ki jo je nesla s seboj v svoji torbici in ga pokrila.

Moški se je drznil.

Vlegla se je ob njem, da bi delila toplino z njim.

Hitro je zaspala, ker je bila zares izčrpana.


Peto poglavje

Galaktični standardni datum: 152,323.02 P.c.

Zemeljska tirnica: SKMN „Jamaran”

Poročnik Kasib

PR. KASIB

SKM Jamaran je krožila okoli modrega surovinskega planeta, kamor je Shay'tan (tisočkrat blagoslovjenjo njegovo ime) poslal to bojevno križarko. Poročnik Sata'anske kraljeve mornarice Kasib je strmel v komunikacijsko konzolo ladje, vsepovsod črno-beli ekrani, ki so klicali v ukazno središče. S svojim dolgim razcepljenim jezikom je pregledoval poročila, ki so prihajala s površja tega planeta.

Na komandantovem stolu za njim, ki je bil izjemno podoben podstavku črne trdnjave, se je razdraženo pomaknil oster hrbtni greben generala Hudhafahna.

Kakšni znaki od te angelske izvidne ladje?” Je zasikal.

Kasib je poškilil na poročila s svojimi zlato-zelenimi kačjimi očmi.

Ne moremo zaznati nobenih energijskih znakov, ki izvirajo s planeta, gospod,” je rekel Kasib. „Zgleda, da se je uničila med vstopom v atmosfero.”

Kaj pa z razbitinami?”

Kasib je oskusil zrak in ugotovil, da feromoni generala Hudhafahna kažejo na razdraženje. Kot vsi nizkokvalificirani samci, ki služijo v Shay'tanovi vojski, je bil hiper-občutljiv na najmanjšo pordelost vratnega grebena njegovega poveljnika.

Razbila se je tukaj.”

Pokazal je na del zemljevida, na ozko morje, ki ga napajata dve veliki reki, sredi puste rumene puščave.

Izračunajte najverjetnejši kraj strmoglavljenja in najdite razbitine.” General Hudhafah se je zazrl v svoje čekane. „Zadnja stvar, ki jo želimo, je da zavezništvo ugotovi, da smo kaj našli.”


Šesto poglavje

Februar - 3,390 pr.n.št.

Zemlja: Kraj nesreče

.

Bolečina... ampak pustejša kot prej. Ali ga ni prišel spremljati duh v svet sanj? Našel je njeno mehko toplo obliko, ki je ležala na njegovi strani z obrazom naslonjenim na bicepu. Njena prsa so se dvigala in spuščala v nežnem ritmu mirnega spanca smrtnika. Globoko je vdihnil in spoznal, da je še vedno živ.

Si ti moja partnerka?”

Dotaknil se je dolgnih, temnih trepetk, ki so padle čez ženski obraz in izpostavile bujne roza ustnice. Ženska ga je poljubila, ko je stal pred vhodom v praznino.

Če je to svet sanj, pa kar prcej boli, kot v Hadesu.

Dvignil je svojo roko in pregledal opornico, ki jo je naredila iz razbitin in delov žice. Premaknil je noge, da bi se prepričal, če jih sploh še ima. Premaknil je glavo, da bi videl svojo zlomljeno krilo. Bo lahko spet letel? To je bilo odvisno od težnosti tega planeta.

Informacije so švigale po njegovih mislih. Nekaj nujnega je bilo s tem planetom, vendar je slika odšla tako hitro kot je prišla.

Kdo je? Kako se je imenoval? Vse kar je vedel, je to, da je tale ženska sprejela junaške ukrepe, da bi rešila njegovo življenje in zdaj je spala poleg nejga v zvitem položaju na način, ki se je zdel tuj in srčno znan. Nekaj na njenem vonju je vzbujalo nagon, skrit globoko v mednožju.

Morda pa je duh? Če je pred kratkim umrl, trpljenje ni bilo tako hudo.

Skril je svojo dobro krilo, da je ne bi zbudil, jo je potegnil bližje in ovil okončino okoli nje, kot odejo, preden se je spravil spati.

*

O-kim-hayatini bagislamasi icin uygun gordum.

Zbudil se je in opazil žensko na kolenih poleg njega. Njeje roke so poudarjale njene besede, ko je vlila kapljice vode na grobo krpo in pobrisala kri s njegove kože. Gledal jo je. Njeni valoviti, temni lasje, oljčna koža in nenavadne rumenorjave oči so ga fascinirali.

Nuja je prevzela njegov trebuh, ki si je želel pijano veselje.

Kdo si?” Je vprašal.

Ženska se je nasmehnila in rekla nekaj nerazumljivega.

Vsak odtenek njenega obnašanja je glodal v njgovo podzavest. Njena bež obleka brez oblike je bila dolga nekoliko več kot dolžina platnice, ki se je obrnila okoli pasu in vrgla čez eno ramo, da bi pokrila bujno popolnost njenih prsi. Tkanina je zgledala surova, kot so tudi bili pripomočki, s katerimi mu je reševala rane; orodja kulture na kamenodobni stopnji razvistosti.

Pri bogovih! Kako mu je lahko rešila življenje?

Kdo?” Je prekrižal svoje roke s dvignjenim palcem in s tem nakazal vprašanje. „Si ti?”

Pokazal je na njena prsa.

Nin-si-anna.” Dvignila je svoje palce. „Kdo. Si. Ti?” Ponovila je besedo za besedo.

Pretresel je svoje možgane, vendar je njegov um deloval brez napak. Ninsianna je ponovila vprašanje. Kako bi lahko razložil nekaj nekomu, ki sploh ne govori njegovega jezika in se ne spomni kdo je?

Ne vem.”

Ninsianna ...” je pokazala na svoj prsni koš. „Nejevem ...” je pokazala proti njemu.

Ne ...” je obrnil z glavo. „ Ne spomnim se.”

Ninsianna ...” ženska je namigovala na svoja prsa. „Nespomnimse,” je namigovala proti njemu.

Ne! Ne spomnim se kdo sem! Ne spomnim se!”

Udaril je svoje čelo, da bi poudaril, da ne deluje. Zabod bolečine je ustrelil v njegovo lobanjo. Zaprl je svoje oči, dokler ni vrtoglavica izginila.

Ženska se je namrčila, dokler ni ugotovila, kaj je hotel reči. Dotaknila se je njegove glave, kjer ga je najbolj bolelo. Pod lasiščem je bila strašna bula, ki je potrdila, da si je udaril glavo.

Ninsianna je nadaljevala s zdravljenjem in pobrisala posušeno kri z njegovega lasišča. Vsake nekaj časa se je ustavila in opazovala njegova krila, kot da še takšnih udov ni nikoli videla na pticah. Sumil je, da mu je razložila njegove poškodbe, vendar tega ni mogel potrditi.

Izogibal se je trzljajem, ker ni želel videti njen obraz razočaranja, vsakič ko mu je pobrisala kri. Ko je prišla do njegove rane na prsih je pokazala na dve srebrni, heksagonalni etiketi, ki sta viseli na močni verižici pod njegovim vratom.

Ko je potegnila verižico izpod srajce je prebral informacije napisane na vojaško etiketo v kvadratkastem klinopisu.

.

Polkovnik Mihael Mannuki’ili

352. POE

Angelske zračne sile

Drugo Galaktično zavezništvo

.

Čeprav mu informacije niso doprinesle spomina, je vedel kaj pomenijo. Edini razlog za vojaško etiketo je indentifikacija po smrti, da so ga lahko njegovi kolegi vestno pokopali. Čeprav se ni mogel spomniti ničesar, je to pomenilo, da je bil del nečesa večjega.

Vojak sem,” je rekel. „Vojak v Galaktičnem zavezništvu.”

Pokazal je na Ninsianno.

Ti si Ninsianna.”

Pokazal je na svoja prsa.

Jaz sem Mihael.”

Ninsianna se je nasmehnila.

Mihael?”

Da.”

Ponovila je njegovo ime večkrat in potem potisnila svojo čutaro na negove ustnice.

Icki, je rekla. Preostali del je bil nejasen, razen besede na koncu. „V redu?”

Voda, mogoče?

Vredu,” je ponovil.

Popil je vso vodo v čutari.

Ninsianna je pokazala na razpoko, ki je razdelila trup plovila. Povlekla mu je odejo do vratu in komunicirala z rokami, ter mu nakazala lahko noč.

Vredu,” je rekel, neprepričan. Mu bo prinesla več vode?

Ninsianna je zlezla skozi razpoko.

Ko je ležal tam, mu je postalo jasno, kako ranljiv je bil.


Sedmo poglavje

Februar - 3,390 pr.n.št

Zemlja: Kraj nesreče

NINSIANNA

Potok je tekel s gore v skledasto oblikovano oazo, majhen otoček paradiža sredi puščave, s debelo plastjo rastlinja, ki se je nahajala na obeh straneh potoka. Za razliko od vode v neplodni puščavi, je ta imela bogat vonj in bila bogata z življenjem.

Ni čudno, da je Halifijsko pleme mislilo, da je to območje sveto!

Ninsianna se je vretla v plesu in oblikovala pametne povedi, ki bi jih povedala svojemu najnovejšemu pacientu, pri čemer bi uporabila le znakovni jezik.

Svobodna! Jaz sem svobodna!”

In ne le to, še nebeško bitje ji je bilo neskončno hvaležno.

Njena hoja se je spremenila v dekliško skakanje, saj je majhna senca prekrivala del poti. Ogromen planinski orel je priletel ob potok, kateri tok se je razširil v ribnik za skalo, ki je blokirala potok.

Znamenje!”

Orel se je spustil nad gladino in s krili udaril ob vodo, ko je ujel veliko, debelo ribo. Zasmejala se je, ko je videla kako je svojo večerjo odnesel v višine.

Zamislila se je, ker je tako malo vedela o amneziji. Mama je govorila o njej, ko je bojevnik utrpel udarec v glavo. Ponavadi je nekaj ur preteklo in se je spomin vrnil, čeprav je Mihael (večkrat je ponovila njegovo ime in se odločila, da ji je všeč kako se ime izvije na jeziku) zgledal nenavadno luciden za nekoga, ki se ni mogel spomniti svojega imena. Morda ni razumel njenega vprašanja? Ali pa je zadržal informacije zase? Ni pomembno. Kakor koli, Ona-Ki-Je je odgovorila na njeno molitev.

Prišla je do brega potoka, ki je bil napoljen s pozno zimsko deževnico, ki je tekla iz svete gore in si napolnila svojo čutaro. Vodni odsev jo je preplašil, premazana je bila z Mihaelovo krvjo.

Ne bi je vzel v nebesa, če bi izgledala grdo, ali pač?

Zabredla je v vodo in se usedla na točki, kjer je orel ujel ribo.

.

Moški pride z neba,

Spravil me bo v nebesa.

Odpeljal me od tod!

Vstran od mahinacij moških.

.

Nenadoma so ptice zamolčale. Popravila si je svoje mokre lasje. Na robu oaze je stal Jamin in njegovi bojevniki, ki so se naslanjali nad svoja kopja.

Njeno spodnje čreveje je zatreslo.

Ninsianna!” Je pomahal Jamin. „Prišel sem te odpeljati domov.”

Ninsianna je stala kljubovalno.

Domov?” Je rekla. „Jaz nimam doma, se spominjaš? Odtekel si k svojemu očetu kot razvajenec in mu rekel, da se bodisi poročim s teboj ali pa sem izgnana iz vasi.”

Postavila se je ob rob oaze. „Ko vidiš, sem izbrala izgnanstvo. Zdaj pa pojdi stran!”

Bojevniki so se ozirali na srebrni nebesni kanu, ki je še vedno oddajal dim iz enega izizmed uničenih dimnikov, čeprav ni več žarelo z rdečim ognjem.

To je zlobno znamenje,” je rekel Jamin. „Bogovi so poslali ta predmet iz nebes.”

In kaj ti veš o bogovih? Oh on, ki je prisegel boginji, da me bo pripeljal v Nineveh? In potem, ko so se njegovi prijatelji smejali, skrbel bolj za svoj prestiž kot pa za svojo bodočo ženo!”

Jamin se je strznil.

Ne razumeš. Moj oče ...”

Nisi želel, da bi zgledal kot nekdo, ki ga ukazuje ženska!” Je zavpila. „Toraj si namesto tega prekršil svojo obljubo, in sem zato prekinila najino zaroko!”

Veselila se je Jamiovega ranjega izraza, ko mu je pokazala hrbet in prekrižala svoje roke. Jamin se je oglasil kot raca, ki je imela iztisnjen vrat.

Bojevniki so se zasmejali.

Opozorili smo te, da se bo tozgodilo!” Je rekel Firouz.

Ženske v Immanuvi družini so vedno nosile kilt,” je rekel Dadbeh.

Ninsianna je samo jezna, ker ji ne dovoliš, da te ukazuje,” je rekel Tirdard.

Jaminova čeljust je trznila, ko je pogledal svoj razkošen štrislojen kilt, ki ga je razkril kot prestižno osebo.

Morda se ti zdi zato tako privlačna?” Je dražil Firouz. „Želiš da ona prevzame tvojo vodilno vlogo?”

Dadbeh je držal roko čez svoje genitalije.

O! Jamin—” Dadbeh je to rekel v visokem ženskem glasu. „Sprazni komorne lonce, nato pa želim, da mi služiš s svojim jezikom.”

Oh, Ninsianna—” Firouz se je pridružil z popačenim nizkim glasom. „Jaz sem tvoj suženj!”Delal se je kot da liže Dadbehovo roko.

Oh! Oh! Oo oh!” Dadbeh je stokal s popačenim užitkom. „Ne nehaj! O! Jamin! Zdaj pa poljubi moje prste na nogi!”

Tirdard se je prepognil in se smejal.

Jaminove oči so postajale črne od jeze. Pokazal je na Ninsianno.

Ti boš šča stran od te preklete padle zvezde!”

Pomolela je svojo nežno brado.

Ne, ne bom!”

O, ja pa boš!”

Voda je pljusknila okoli njeega, ko se je spravil v oazo, kot da bi se voda želela umakniti. Ninsianna je letela proti nasprotnemu bregu, njeno srce je tolklo kot noro, ko se je Jamin začel približevati. Zgrabil jo je za roko.

Spusti me!”

Tvoj oče me je poslal, da ...”

Ne!” Brznila in udarila ga je. „Ti NISI moj šef! In jaz se ne bom poročila s teboj!”

Bojevniki so se zasmejali.

Jamin jo je zgrabil za lase.

Spoštovala me boš!”

Jaz te ne b—”

Njen krik je izginil, ker je potisnil njen obraz pod vodo. S paničnim krikom se je Ninsianna borila, da bi se rešila njegovega oprijema, vendar je svoje prste varno zavil v njene lase. Z nenežnim sunkom jo je potegnil na površje.

Me boš spoštovala?”

Ne!” Je zajecljala. „Raje bi se poročila s kozo!”

Bojevniki so ga zasmehovali.

Rabiš pomoč pri prepiranju s kozo?” Se je Siamek nasmejal.

Ne,” je rekel Jamin. „Dobra klofuta lahko ozdravi marsikaj.”

Ninsiannina kri je zavrela. Kako si drzne jo obravnavati s takšnim nespoštovanjem? Ne samo, da je bila hči šamana, ampak je bila vnukinja Lugalbande! Šamanski bojevnik, ki je bil tako močan, da je ustavil srca svojih sovražnikov!

Predstavljala si je vse grozljive stvari, ki mu je želela narediti. Stvari, ki so ji nekoč prišepetali, da je delal njen dedek. Mama ji je prepovedala delate te stvari. Energijo, ki jo je čutila, ko je potegnila kopje iz prsnega koša Mihaela, je sedaj replavila nejno telo. S pestjo je udarila Jamina, tako močno kot je lahko.

Rajši umrem!” Je zakričala.

Ko ga je udarila, si je predstavljala, da ga udarja s kamnom.

Jaminovo glavo je vrglo nazaj.

Ti, kurb...” Je Jamin zakričal.

Ni dokončal povedi in jo spet potisnil pod vodo.

Voda je pritekla čez njen nos. Brcala in udarjala ga je s vso močjo, vendar je bil Jamin več kot dvakrat težji in jo držal za lase. S sunkom jo je potegnil nad gladino.

Me boš spoštovala?”

Nikoli!” Komaj je dihala.

Peto je iztegnila in udarila naravnost v njegova moda.

Av!” Jamin se je upognil do tal.

Bojevniki so se smejali.

Hej, Jamin,” je rekel Firouz. „Mislim, da si našel svojo partnerko!”

Jaminova duhovna svetloba je dobila jezno temno rdečo barvo.

Naučil te bom spoštovanja, ženska!”

Potopil je njeno glavo pod vodo in tokrat jo je držal pod gladino, dokler ni začutil, da ji bi pljuča razneslo. Njene okončine so postale šibke, ko ji je začelo primanjkovati kisika.

Njeno srce je odmevalo v njenih ušesih. Svet se je stemnil in postajal oddaljen.

Mati? Pomagaj mi...” je molila. „Nisem dovolj močna, da ga premagam sama...”

Nenadoma je Jamin opustil svoj prijem. Spustila se je nad površio in vdihavala dragi zrak. Vseh pet moških je strmelo proti nebesnemu kanuju. Proti njim je hodil Mihael, z enim krilom dobro iztegnjenim, drugo pa se je vleklo za njim.

Krilati demon!” So vsi zakričali.

Bojevniki so divgnili svoja kopja.

Na spodnjem delu Mihaelove srajce se je videla rjava strjena kri.

On je moj zaščitnik,” se je zadrla in upala, da jih bo to prestrašilo, preden opazijo, kako poškodovan je. „Tecite, preden vas prereže!”

Mihael je držal nekakšno palico. Čisto črno. Daljšo od noža. Iz palice je izstrelil modro strelo, kot ognjeno kroglo. Kamne blizu bojevnikovih nog je razneslo in jih vrglo nazaj, kot da jih je podrla čreda goveda. Dim in vonj nevihte so se pomikali z vetrom. S krikom so bojevniki pobegnili.

Jamin jo je zgrabil in vlekel za svojim hrbtom. Pogledal je kopje, ki ga je pustil na bregovih potoka in preračunal, kako čim prej priti višje.

Mihael se je postal proti njima s čudno, črno ognjeno palico.

Lig di dul,” je zarenčal.

Druga strela je pristala nevarno blizu Jaminove strani. Vodo je razburkalo v zrak, kot gejzir in potem vrglo nazaj dol, kar ju je zleknilo z neprijetnim občutokom, kot da bi jo oba pičila cela kolonija čebel. Jamin jo je potegnil k sebi, vendar ji ni spustil.

Postavi se za menoj,” je rekel Jamin. „Zaščitil te bom.”

Mihael je usmeril ognjeno palico proti Jaminovim prsim.

Ninsianna, teacht anseo! Kazal ji je, da pride do brega potoka.

Nikoli pa še potem ne!” Je zaklical Jamin

Dvignil je svoja prsa in se razširil, da bi zgledal čim bolj ugrozujoči, ko je stal v vodi brez orožja in možnosti, da bi kam stekel.

Alfa-plenilca sta strmela drug v drugega, vsak želeč isto nagrado, njo. Vznemirjnost je tekla skozi telo Ninsianne. Kateri bojevnik bi zmagal? Mihael je bil visoko na bregu, toda je bil zelo poškodovan, vmes ko je Jamin bil v najboljši fizični obliki. Morala ga je zamotiti , preden bi spoznal, da je temna barva Mihaelove strajce kri.

Naredila je pest in udarila Jamina v obraz.

Spustil jo je.

Vodo je prav razburkalo, ko ji je uspelo priplavati do brega potoka. Na modrih ustnicah so se pojavile kapljice hladnega znoja, ko se je Mihael zibal, ki je komaj stal s svojimi poškodbami. Če bi izgubil zavest, bi ga Jamin zagotovo ubil. Stekla je k njemu in ga objela okoli pasu, kot da je sprejela njenega ljubimca.

Počakaj,” je zašepetala.

Uporabila je vsako unčo svoje zdravilne energije, ki jo je kdaj imela, jo priklicala in sprostila skozi svoje roke. Topel, prijeten drget je prešel njeno telo.

Mihael se je nehal zibati.

Jamin je pogledal z nje na Mihaela, kar je napolnilo njegove oči z zaprepadenostjo in potem z sovražtvom, ko je pomislil, da je Ninsianna hotela, da skoči.

Rekla si, da me ljubiš?”

Poglavarjev sin je stopil k njej in iztegnil roko kot berač. Ninsianna je dvignila svojo brado in Mihaela objela v univerzalnem, ženskem simbolu ti si moj.

Nikoli nisem rekla, da sem te ljubila,” je Ninsianna zasikala. „Rekla sem ti, da se bi poročila s tabo, ker si mi obljubil, da me boš enakovredno obravnaval! Vendar si potem prelomil obljubo, zato sem našla nekoga boljšega!”

Jamin je utihnil.

Mihaelova ognjena palica je brnela poleg njenega ušesa, dobivala je višji in višji zvok, kot krdel šakalov, ki so pobesneli od ubijanja. Iztegnil jo je, kot kričečo ujedo, ki se bo podala za plenom.

Téigh ar! Je Mihael zarenčal. Faigh an ifreann as anseo!

Ti bo še žal!” Je rekel Jamin.

Pobegnil je iz potoka in vzel svojo sulico. Brez pogleda nazaj, se je spravil v isto smer kot njegovi rojaki, njegov izraz je bil tako hudoben, da ji je dal mrzlico.

Takoj ko je Jamin splezal iz doline, se je Mihael zrušil in jo povlekel s seboj. Migala je, da bi se rešila njegovih gromozanskih kril in izpljunila cela usta polno rjavega perja.

Pogledala je na kup zemlje, za katerim je Jamin pred kratkim izginil. Čutila bi nekaj. Morda obžalovanje? Vendar ni čutila ničesar. Le olajšanje, da je bila njuna zaroka končana.

Klečala je na tleh poleg njenjega pacienta. Tla so bila trda in skalnata, zato je glavo naslonila v svoje naročje.

V redu je,” je zašepetala. „Jamina več ni.”

Dotaknila se ga je v spodnji del grla. Čeprav smrtno bled, je enakomeren utrip posrečil njene prste. Z vzdihom je zaprla oči, ker jo je energija, ki jo je čutila prej, zapustila, pustila jo je utrujeno in šibko kot novorojeno jagnje.

V dnevni svetlobi je opazovala njegova veličastna, dvajset komolcev dolga krila, rjavočrna s črtami, ki so postjale svetlejše pri negovi koži. S prsti je pobožala njegovo perje, s čimer je občutila kontrast med dolgimi, trdnimi primarnimi peresi in mehkimi, puhastimi sekundarnimi peresi.

Krila! Boginja ji je poslala moškega s krili!

S prsti je pobožala njegove lase, ki so imeli barvo praženih lešnikov, ki so bili močan kontrast barvi njegove kože, svetlo kremnate barve, kot kozje mleko. Njeni prsti so si zapomnili vsako izvrstno podrobnost. Njegove izklesane figure niso bile podobne Ubaidovskim, vendar so kremenčasti vojaki krasili kopja: ostri, lepi in smrtonosni. S prsti je prešla njegova mišičasta prsa in uživala čez vsako brazdo, telo bojevnika v najboljši formi.

Njen lastni pol bog!

Hvala, ker si mi poslala prvaka, da me reši,” je molila.

Zaprla je svoje oči in se osredotočila na zdravilno svetlobo od Ona-Ki-Je skozi svoje roke, da bi pospešila njegovo zdravljenje. Uporabila je prepovedano čarovnijo z oesnim glasom šamana. Njene roke so se zatresle; topleje, celo bolj kot takrat, ko je molila za ozdravitev poglavarjevega sina.

O, hvala boginji! Ona-Ki-Je je odgovorila na njene molitve!

Ptice so začele spet peti. Žaba je kvaknila. Kobilice so brenčale. Orel se je vrnil in ujel drugo ribo. Svojo večerjo je odnesel v nebo. Dvignila je svoj obraz do sonca.

Ga lahko obdržim? Res bi ga rada obdržala.”

Dotaknila se je njegovih temno rjavih kril in namrščila.

Toda kaj bi takšno bitje nebes že želo z menoj?”


Osmo poglavje

Ampak si rekel v svojem srcu,

Da se bom vzpel do nebes,

Da bom dvignil svoj prestol nad božje zvezde,

In sedel na gori skupščine.

V vdolbinah severa,

Se bom vzpenjal nad višino oblakov;

Naredil se bom najvišjega.

.

Izaija 14:13-14

.

Galaktični standardni datum: 152,323.02 P.c.

Nebesa-3: Zavezniška dvorana parlamenta

Premier Lucifer

LUCIFER

Nebesa-3 so bila tretji planet v umetno izdelanem sončnem sistemu z enim naravnim soncem in dvema manjšima umetnima, tako da sonce ni nikoli zašlo v glavnem mestu Zavezništva. Koničasti zvoniki pravljičnih zgodbic so se lepo zasukavale proti nebu, elegantne, moderne zgradbe iz stekla, jekla in kompozitne plastike so bila tako močna, da jih niti potres ne bi mogel podreti. Z kozmodroma se je promet vkrcal in tekel na vsak planet in sončni sistem v galaksiji. V središču je stala masivna stavba, okrogla, tako da noben delegat nikoli ni sedel bližje praznemu prestolu kot katerikoli drugi.

Visoko, serpentinsko bitje, ki je rahlo spominjalo na zmaja, se je spustilo po stopnicah in močno upiralo na svojo palico. Govornik skupščine je bil Muqqibatski zmaj, kar ni pravi zmaj, tako kot npr, Shay'tan, toda ena izmed vrst, ki so izhajale še iz časov pred nastankom zavezništva. Ustavil se je na prednjem delu podija in si očistil očala, preden je vzel svoje leseno sodniško kladivce.

Predsednik vlade bo zdaj naglasil parlament,” je rekel na uradniški način.

Lucifer se je povzpel na osrednjo ploščad, njegova živahna bela krilca so se premikala na umetniški način, podobno zavesam, ki so spominjala na cesarjev plašč. Balkon za balkonom so se kaskadirali navgor proti kupoli; vsak delegat je zastopal svoj svet v imperiju, ki je obsegal skoraj polovico galaksije. Delegati so bili tako raznoliki kot svetovi, ki so jih zastopali: sesalci, insketodidi, dvoživke in druge oblike življenja. Vsaka vrsta je imela domovino, kjer so se naravno razvijali pod zaščito Večnega cesarja, dokler niso dosegli raven zavesti, ki je zadoščala članstvu v Galaktičnem zavezništvu. Vsaka vrsta je imela glas za uveljavljanje njihovih pravic; vsaka vrsta, razen ene...

Njegova...

Poslanci so se pogovarjali, sklepali posle, kot se spodobi za izvoljene uradnike.

Ali nismo že volili o tem dogovoru? ” Je vprašal en delegat.

Cesar je vložil veto nanj,” mu je odgovoril delegat poleg njega. „Zabodel je lastnega sina v hrbet.”

Ne bom zavrnil Večnega cesarja!” Je rekel prvi.

Zakaj pa ne?” Mu je odvrnil drugi. „Ta pesjan nas je zapustil za dvesto let in se zdaj pojavi ter želi biti naš bog?”

Lucifer je stisnil svoje ustnice skupaj in čakal, da se Generalna skupščina umiri. Kakonfonija se je nadaljevala; hranjenje blaznosti z sklepanjem poslov v zadnjih sobanah; ta glas za tega; voli za ta predlog in jaz bom dovolil komisiji, da voli za tvoj predlog. Lucifer je zaprl svoje oči in se osredotočil na pretok lastnih interesov poslancev, katere si je (ker je imel darilo empatije, ki mu ga je dala nejgova pol-Serafimska mati) lahko predstavljal.

Okrepljena angelska čutila so zabeležila uživalski žeč dragega parfuma, starega žganja in dolgega vonja todóga. Akustika je bila tako dobra, da se je najmanjši šepet lahko slišal čez celotno komoro. Njegova strašna platinasta očesa sta pregledovali kolosej; zaznavni, cinični in reflektivni, prepoznal je najmočnejše želje poslancev in opazil kraje, kjer bi jih z prepričanjem lahko tudi sprejeli. Končno je signaliziral govorniku, da prične predstavo.

V imenu Večnega cesarja—” visoki kači podobni govornik je udarjal s kladivom „—skličem današnjo redno sejo parlamenta!”

Delegati so strmeli dol z njihovih visokih balkonov. Enkrat je že sprejel ta predlog z komajšno večino. Vžaglo je takšne prepire, da se je Večni cesar sam, vmešal in ukrepal z redkim imperialnim vetom.

Odločnost je utrdila Luciferjevo hrbtenico, ko je skuštral svoje snežno belo perje. Obrnil je svojo lepo stran proti kameram, ki so te postopke oddajale vsakemu televijskemu oddajniku v Zavezništvu.

Danes nisem prišel k vam kot posvojen sin Večnega cesarja,” je rekel Lucifer, „moški, ki je zaradi vrline sreče, dobil glas v skupščini, ker me je moj oče imenoval, da zastopam vaše želje—” spustil je svoja krila v potezo ponižnosti „—ampak kot Angelik, vrsta, katere edin namen je, da se žrvujemo za vašo varnost, naravno razvitih vrst.”

Pomoknal se je pred velikanskim, zlatim Leonidom in še večjim Kentavrom, ki ga je imenoval, da ga ščiti pred robom podija. Obrnil se je nazaj proti kameram, ki so ga spremljale, kot pohlepni kljuni jastrebov, zavedujoč, da bi refraktivna stekla prikazala sliko, kot da tva hibrida stojita takoj za njim.

Že odkar zveza obstaja—” Lucifer je govoril v kamere „—se je Cesar zanašal na vojaško moč, da bi ohranil Sata'ansko cesarstvo pod nadzorom.”

Pogledal je človeškega hibrida leva in pol-konja.

Da bi dosegli ta nadzor, je ustvaril štiri vrste gensko spremenjenih super vojakov: Angelsko letalsko silo, Leonidni večnamenski bojevniki, Kentavriško konjenico in Merfolško mornarico.”

Vzpostavil je očesni stik z delegati, ki jih je prej označil kot vtisljive, tiste ki so strmeli dol z svojih visokih opazovališč, kakor višja bitja, ki so se zavedno igrali v težavah smrtnikov. Sončna svetloba je svetila iz atrija kot znak od Ona-Ki-Je, kar je ustvarilo brilianten zlati sij okrog njegovih blond las in izpostavilo perfekcijo njegovih preperfektnih simetričnih značilnosti, ki ves čas spominjale delegate, da je posvojenec cesarja in boga.


Continue reading this ebook at Smashwords.
Download this book for your ebook reader.
(Pages 1-52 show above.)